ZSŠDI

Trst, 17.11.2015

Ivan Peterlin: čemu dvojni pozdrav?

Tiskovno sporočilo ZSŠDI

V današnji Športni prilogi Primorskega dnevnika me na 19. strani časopis obvešča, da so na slovenskem nogometnem derbiju cicibanov med proseškim Primorjem in kriško Vesno B mladi igralci pred začetkom tekme pozdravili z donečim slovenskim trikratnim zdravo. Pisec vesti se navdušuje nad dejstvom, da je pozdrav iz mladih grl močno odmeval, a v isti sapi me tudi obvešča, da so igralci Vesne B takoj za slovenskim pozdravom pozdravili tudi v italijanščini.
Nad prebranimi vrsticami sem obstal presenečen in obenem tudi globoko razočaran. Čemu pozdrav v italijanščini med najmlajšimi pripadniki dveh naših slovenskih društev, članic ZSŠDI? Naši športniki, člani naših slovenskih športnih društev, imajo vsi po vrsti pravico pa tudi dolžnost, da na tekmah nasprotnika pozdravijo s slovenskim uradnim pozdravom zdravo, saj prav s tem izpričujejo svojo pripadnost in dejstvo, da so člani slovenskega društva. V preteklosti so se morali naši športni delavci veliko truditi, pomoč so iskali tudi pri uradni politiki, da so končno dosegli za naša društva pravico, da pred in po tekmi uporabijo slovenski pozdrav. Kako je mogoče pozabiti na dejstvo, da ni preteklo ravno veliko let od tistega mračnega časa, ko nogometne ekipe niso hotele igrati proti proseškemu Primorju samo zaradi njegovega slovenskega izvora in imena, kaj šele pozdrava! Vprašujem se, kdo je režiser tega, da na vse to zavestno in nalašč pozabljamo? Kako je mogoče, dragi odborniki, da našim najmlajšim nismo in niste zmožni vcepljati v glave in v njihova srca vsaj kanček ponosa, nekaj prave slovenske pokončne drže? Zakaj se moramo vedno in mogoče samo zaradi nekega prisiljenega oportunizma priklanjati, klecati in hlapčevsko ponavljati nek – nam povsem neznani – hip hip hurra, ki ni in ne more biti v nobenem primeru naš pozdrav. Zakaj, se sprašujem.
Prepričan sem – pa brez zamere – da so izbire naših odbornikov, kot je ta, povsem zgrešene. Vnašati zavestno v naše slovenske sredine neko vsiljeno italijanstvo, je poteza, ki gre krepko mimo vseh ciljev in vzvodov zaradi katerih je vsako naše društvo sploh nastalo. Kot predsednik ZSŠDI ne morem drugače – če so seveda časopisne vesti resnične – kot da tako početje naših odbornikov in športnih vaditeljev (saj si cicibani menda niso sami izmislili pozdrava) zavračam in se od poceni vnašanja neke navidezne multikulturnosti v naša društva povsem distanciram. To ni naš šport in to niso vsebinske smernice našega ZSŠDI. Izražam veliko grenkobo in razočaranje!

Predsednik Ivan Peterlin